Dajmo ga na sonce, tavelik menu:

Tamali menu:

Razškatljevanje:

Zakaj je tak “cigu”? Ker ima veliko, ampak res veeeeeliko baterijo:

Primerjava z manjšim bratcem Curveom. Pih, kako mali Curve tukaj nikakvo izgleda v primerjavi z THE lepotcem:

Ognjeno, res:

Tipke so odlične, odzivne, optimalno ergonomične z njimi enostavno upravljajo tudi tisti, ki nimajo prstov kot pianisti. Ali tiste s tadolgimi nohti:

Zadaj, kaousnjeno. Nikoli ne vem, kaj je pravo usnje in kaj ne, zgleda nobl:

Enostaven za uporabo in logičen:

Še malo na sonce. Tanek je in lepo oblikovan, priključki:

Elektronska pošta:

Priročen dnevnik zadnjih klicev (bližnjica zelena tipka s slušalko):

Logični dinamični menuji:

Koledar:

Brez spleta ne gre. Mislim, na Boldu zelo gre:

Video obvezen:

Brez glasbe mi živeti ni:

Facebook je že skenslan, ampak brez Twitterja in Koornka tudi ne morem:

Oh, ljuba brezžičnost:

BlackBerry Bold ima vse:

In nenazadnje in zagotovo ne zadnje, za zdolgočasene otroke na dolgih potepih:

Komaj čakam, da mi pride pod prste in pred objektiv naslednji Berry. Dragi najljubši, tisto z iPhoneom za moj rojstni dan pa še vedno vseeno velja!

Nikon D90, nova igračka.

Navdušenje je ogromno, nikoli še kaj takega pri nas. Zato nisem zdržal in sem moral slikat vsak korak. Sem skoraj naredil eno tako, unboxing zadevo. No, skoraj.

Seveda pa ne pričakovati, da je to kak profesionalen pregled. Je le zapis amaterja, navdušenega amaterja.
Pa pojdimo po vrsti. Najprej sem dal en kup denarja. Cel kup denarja, ampak skupaj s Heleno sva imela veliko željo že dolgo, število izgovorov pa se je počasi manjšalo, dokler se ni vse skupaj prevesilo v to, da sva nekega lepega popoldneva domov pritrogala kar dve škatli.

Čeprav sva šla najprej le po eno škatlo, pa potem tiste niso imeli in sva zato dodala še kupček cekinov. Sicer so bili cekini zabeljeni s popustom, ki je šel od 5 pa do 8%, v sorazmerju z dolžino najinega premišljevanja. Na koncu seveda nisva mogla reči ne. Ah.

Skratka, dve škatli. Takšni, pravzaprav enaki:

Najprej odprimo prvo škatlo, tisto, za katero sumimo, da ni glavna - glavne dobrote puščamo za konec:

Ah, torbica, zavita bolj, kot karkoli drugega. V take, zanimive, napihljive reči. Nikonova torbica.

Pa še nekaj pade ven - dvakrat po dva giga. Zakaj dve, mi ni ravno jasno, ampak ok, ne bo škodilo:

Prva škatla je tako prazna, prav veliko ni v njej, kajne? Je pa zato zastonj!

Druga škatla ni zastonj. Zato naj bo v njej malce več. Prosim?!

Ah, Babuške! Škatlici v škatli. Le koliko me jih še čaka? Ampak vsebina pa bo že bolj prava, čeprav le dve škatli!

Grem na ta večjo, prsti me srbijo, malce neučakanosti se kaže tukaj okrog.

Odprem ta večjo:

in ven padejo tokrat kar tri škatlice! Tri!

V prvi ni nobene škatlice več. Le polno robe - kabel za napajalnik, usb kabel, baterija, a/v kabel, napajalnik, pašček, pokrov za okular:

Opala, počasi bo šlo zares! Druga škatlica - vrečka (težko je reči torbica) za objektiv in tisto proti soncu (kako se sploh temu reče?):

In še gospod objektiv, Nikon 18-105mm VR + polno drugih oznak. Moj prvi objektiv, ojej. Heh:

In kaj nam da tretja škatlica? Ja, seveda, tokrat je to glavna stvar! Končno, roke se že kar malo tresejo…

In še od zadaj, še z zaščitnim pokrovčkom, ki najbrž še dolgo ne bo šel dol. Da se ja ne bi kaj umazalo.

Na koncu ostane še ena - zlata - škatlica, za tisti ta-dolgi objektiv! Nikon 70-300mm VR. Verjamem, da tole fotografom ni nič posebnega, ampak jaz pa že gledam za orožnim listom…

Eh, zadeve so zdaj zunaj, radovednost je potešena, ročice se malo manj tresejo, bitje srca se umirja. Na mizi pa ostane razdejanje:

Najprej je seveda treba dat baterijo polnit. Grrrrr. Zato pa ostane nekaj časa, da si lahko bolj podrobno ogledamo tudi kaj manj zanimivega, naprimer papirje.

Cel kup njih, v roke pa vzamem ta najdebelejšo knjigico, mater, koliko navodil, toliko, da jih grem pomerit:

Debelina me kar malo impresionira, tisto, kar pa piše na prvi strani pa niti ne. Ejej, kaka neumnost, najbrž povsem po nepotrebnem! Kako tega ni nihče opazil, preden je šlo v tisk? Ali pa je le to množinska zadeva od Navodila, ker jih je pač toliko?

Dodatkom se tudi tokrat ni možno izogniti. Da kupu cekinov dodaš še eno majčkeno cekinov, ampak nikakor ni ne predstavljam, da s tako makineto nekam prideš, potem ti pa baterija crkne. Blamaže.
Saj sem bil goren’c pa sem kupil ponaredek. Najbrž ni najbolj pametna ideja, ampak cekini, cekini!

Dobro sem se držal skoraj do konca, le čisto na koncu me je zjezilo tole:

Pri vsem tem denarju? Trial verzija? Super ideja. Toliko super, da sem šel takoj na astalavisto. Grrr.

Malo sem bil že izmučen, ne fizično, psihično, od vsega novega! Možnosti in načini uporabe so se sprehajali po moji glavi, predvsem pa vprašanje: kdo, hudiča, bo ta cegu nesu gor u hribe???

Odgovor je seveda kot na dlani: jaz! In to z nasmeškom na obrazu! Za ta denar tudi po vseh štirih, če je treba.

Zdajle, po parih dneh uporabe, sva še vedno zadovoljna. Res pa je, da ga nisva še niti dobro uporabila, saj ne pomolimo nosu iz hiše. Brrrrr.

Saj se bo našel čas, ko ga pretestirava po dolgem in počez. Prepričan pa sem, da nama bo prišel še presneto prav, saj našega starega Sony-a počasi jemlje vrag. Zato tudi ne bo povsem veljal prvi stavek tega zapisa. Ne bo samo igračka.

Dobrodošla doma, zverina.

—–

Zapis je bil originalno napisan na blogu Krtina. Avtor zapisa je Aleš Kermauner, ki ga je prijazno dovoli po-objaviti na Gizmotih in je tako postal naš gostujoči bloger.

—–

Bi se nam radi pridružili kot gostujoči avtor? Imate zanimiv gizmo, ki ga želite pokazati drugim, ste morda posneli razburljivo razškatljevanje vaše nove igračke, imate kaj povedati? Dobrodošli!

Hja, kot mama sem bila malo zoprna, ko so se mož in otroci odločili, da bo v našo hišo prišel PlayStation. Kot mama sem pač prepričana, da imajo otroci (in mož) lahko še kaj dosti pametnejšega in koristnejšega za počet, kot igrat razne igre. No, malo sem se omehčala, ko smo imeli enkrat sposojene karaoke. Ampak, ko sem slišala moje petje, me je kaj hitro minilo. O Pilatesu pa sploh raje pametno molčim.

Iger za PS2 nimamo veliko pri hiši, poleg Asterixa na Olimpiadi in Avtomobilčkov, se znajde le kakšna sposojena igra, ki jo prinese najstarejši najstnik od kakšnega sošolca. Zato si lahko predstavljate, kako zelo je bil važen, ko je lahko sošolcem pokazal na praznovanju rojstnega dneva, kako on obvlada nažiganje kitare na Aerosmithe. Ja, rocker je po očiju. In ja, vse pesmi s Chinese Democracy (Guns’n’ Roses) zna že na pamet.

Škatla Playstation Red Octane Guitar Hero je velika. Je pa fino, da je kitara zložljiva in tako primerna za prenašanje naokoli. Pa tudi za pospravit v kakšen predal je ta zložljivost nadvse praktična, saj pri nas vedno primanjkuje prostora. Poigrala sem se z iMovie in naredila (vem, precej amatersko, a se učim) kolaž fotografij. Vabljeni k ogledu:

Odlična lastnost kitare je, da je brezžična. Deluje na dve AA bateriji. Naši jo nažigajo dober mesec in pol, pa je še vedno prvi set baterij v njej. Tako lahko mladi nadobudni kitaristi igrajo kot pravi koncertni show-makerji. Najstarejši še posebej dobro obvladuje Heavy Metal skoke, ki niso najbolj povšeči naši babici, ljubiteljici žlahtnih domačih viž, ki živi eno nadstropje pod nami. “A so spet kitaro žagali?” sprašuje po kakšni kitarski Playstation seansi. Sliši že, k sreči, malo slabše. Slišim pa dobro jaz in ko sedemletnik že devetnajstič zapored preigrava “Sweet Emotions“, sem si že devetnajstkrat tudi obljubila, da jim bo naslednji Dedek Mraz prinesel poštene slušalke za zraven.

Tisto, kar je meni (tečni mami) všeč pri Red Octane Guitar Hero je to, da sama igra nima samo pesmi, ki jih otroci nažigajo, ampak pelje skozi celotno zgodbo, od prvega legendarnega koncerta Aerosmithov v Nipmuc High School naprej. S sočnimi zaodrski intervjuji, z duhovitimi dialogi, skeči, dogajanjem v zaodrju (brez seksa in drog). No ja, sem in tja - v kakšni sceni - tudi vržejo kitaro ob tla. Ko je to želela poskusiti desetletnica, sem bila huda, ker kitar razbijat se pa res ne sme.

Paket vsebuje brezžično kitaro, pas za nastavitev (kitaro lahko uporabljajo tako levičarji kot desničarji), igro Guitar Hero Aerosmith, zbirateljsko izdajo knjižice o turneji Aerosmithov, 2 AA bateriji ter nalepke za dizajniranje izgleda kitare po želji.

V različici, ki nas zabava, so poleg najbolj znanih pesmi Aerosmithov, še dodani sladkorčki - “featuring” avtorji, kot so Lenny Cravitz, Joan Jett and the Blachearts, The Clash in The Cult.

Igra je, po deklaraciji sodeč, primerna od 12 let naprej, ampak že sedemletnik z njo nima težav (dokler še ne razume kakšne nespodobne besede v angleščini). Igra jo lahko en igralec ali tekmujeta dva. Za igro potrebujete kompatibilno spominsko kartico 8MB za PS 2.

Tole ni strokovna recenzija izdelka ali podrobna razčlenitev igre, sem pa ja le mama, ki nima časa za igre. Pa vendarle priznam, da sem prav rada malo pobrenkala tudi sama:

PlayStation Red Octane Guitar Hero rocks!

Logitech Presenter je majhna, zelo uporabna napravica, ki jo uporabljamo za predstavitve, prezentacije ali predavanja. Z njo brezžično, stran od računalnika, upravljamo potek predstavitve ter z vgrajenim časomerilcem opravimo predavanje v točno določenem času. Svoje predstavitve lahko tako opravite izredno dinamično, ne da bi bili vezani na računalnik ali zastirali polovico zaslona slušateljem.

Logitech Presenter, ki sem ga imela nekaj tednov na testiranju, je zelo zmogljiva napravica. Kljub temu, da ima osem gumbov, je izredno enostavna za uporabo in upravljanje, gumbi in funkcijsko programiranje pa logično in dovolj intuitivno, da mi ni bilo potrebno v roke jemati RTFM.

Presenter sem prvič testirala kar na konkretnem predavanju, z njim ni bilo nobenih težav. Čeprav je na embalaži navedeno, da je namenjen PCjem in Microsfot PowerPoint, je Presenter odlično in povsem kompatibilno deloval tudi na Macu in Keynote-u.

Sprejemni USB del se lahko pospravi znotraj Presenterja in je verjetnost, da ga izgubimo, tako precej manjša. Napravo enostavno aktiviramo tako, da USB sprejemnik vstavimo v USB vhod na računalniku. Posebne nastavitve ali namestitve niso potrebne. Če pa imate slučajno težave, lahko poiščete rešitve na http://www.logitech.com/downloads.

Deluje v dometu 15 metrov, torej lahko z njim dinamično skačete tudi bo zeeeelo veeeelikem odru.  Presenter ima seveda tudi laserski kazalček in zelo pripraven neoprenski etui, ki prepreči poškodbe, kadar se nam izgubi v velikih torbah z vso šaro za prenosnike zraven.

Časomerilec se programira enostavno z eno tipko, v korakih po pet minut. Na LCD zaslonu, poleg številčnega, lahko spremljamo časovni potek prezentacije tudi vizualno, na časovnem traku. Proti koncu nastavljenega časa, nas Presenter z vibriranjem opozori, da se nam čas izteka.

Napravica deluje na dve alkalni bateriji, ki zagotavljata vsaj šest mesecev zelo pogoste uporabe. Na LCD zaslonu imamo tudi pokazatelj napolnjenosti baterij, tako da se ne more zgoditi, da bi prišlo do neljubega presenečenja med predavanjem.

Presenter, po deklaraciji na embalaži, deluje na operacijskih sistemih Windows 98, 2000, Me, XP, Vista ter programu Microsoft Powerpoint 2000+, sama pa sem ga uspešno preizkusila tudi na Mac OSx in v Keynote.

Ima naslednje gumbe: slide nazaj, slide naprej, gumb za laserski kazalček, vklop/izklop praznega zaslona, gumb za vklop/izklop naprave, gumb za nastavitev časomerilca, reset gumb ter nastavitev glasnosti, če v predavanju predvajamo avdio ali video posnetke.

Ker veliko predavam, je to zagotovo izdelek, ki si ga bom kupila, saj kaj hitro postane nepogrešljiv in res uporaben pripomoček.

Ja, najmlajši je bil najbolj všeč daljinec :-)

Kaj me tako navdušuje pri Macu? Prižgeš in dela. In to je to.

p.s. To ni reklama, nisem dobila popusta, ne nobenih ugodnosti. Je samo moje čisto osebno navdušenje. Drugače pa ga prodajamo tudi v spletni trgovini Superstore in si tehnićne specifikacije lahko preberete tukaj.

Ko sem šla na Trubarjevo iskat Logitechovo diNovo Mac Edition tipkovnico, sem se spraševala, le kaj za božjo voljo bi sploh lahko napisala o … tipkovnici. Da ima tipke, da dela klakklak ali da je nič ne slišiš, da je prijetna na otip ali ni. Hm, še kaj?

Unboxing:

No, kakorkoli, dobila sem jo in preizkusila, tukaj pa je izkušnja.

Mac uporabniki smo razvajeni in zahtevni, navadne tipkovnice se z Appleovimi zadevicami ne razumejo najbolje, saj ima Apple nekaj svojih fint. Zato sem bila malce skeptična, ko sem se dogovarjala z Matejo iz Pristopa glede tipkovnice: “Bi testirala eno, a kaj ko imam doma Maca in iz prejšnjih izkušenj…” Mateja pa je bila navdušena: “Oooo, krasno, pa ravno Mac Edition tipkovnico imamo. Ni je še v Sloveniji, tudi še ni v prodaji, bo pa kmalu, bomo vseeno zrihtali.”

Zrihtali so in tukaj je.

Ja, paše na Maca, je kompatibilna. In po nekajdnevni uporabi, ko sem bila še frišno navdušena nad MacBookovo tipkovnico (snif, snif, kako lepo še diši po novem!), sem bila navdušena še nad Logitechovo tipkovnico za Maca.

Kako že pravijo: slab začetek, dober konec? No, začelo se je tako, da je Mac najprej ni prepoznal. Po kakšnih petih minutah čakanja na prepoznavo, sem - začudena, ker sem do sedaj vanj stvari samo vtaknila in so vedno delale, šla poiskat inštalacijski plošček. Najprej sem seveda poskusila po navodilih v Help sekciji v RTFM: “Finder, GO menu, Utilities, LCC Connections” -> uuups, na novem MacBooku ni LCC Connection-sov!

Hočeš nočeš je letel v notesnik disk in potem se je zadeva lepo speljala tako kot je treba. Priznam, razvajena Mac uporabnica, sem zopet bentila nad počasno instalacijo in kopico zahtevkov po potrditvah.

Komplicirano ne? Čisto nič Apple like.

Z inštalacijskim diskom se je naložil na računalnik Logitech Center, ki je prepoznal tudi mojo dobro staro Logitechovo miško. O, fino.

Tipkovnice je brežična (wireless se sliši bolj fancy, pa še fajn je za iskalnike). V njej se skrivajo baterije, v USB vhod na računalnik pa vključimo sprejemnik zanjo:

Tipkovnica še nima slovenskih tipk, a so šumniki k sreči na pravih mestih in pri pisanju v računalnik delo pridejo naprava mesta. Kot ponavadi, me je zafrkavala razporeditev Y in Z.ja. Ampak sem se hitro navadila.

Tole zdaj tipkam na tipkovnico. Imam nekaj težav, ker sem se že privadila MacBookovi, kjer tipke majčkeno manjše in kot nalašč ravno prav ustrezajo moji ženski ročici. Tele tipke pa so večje in sem potrebovala nekaj časa, da sem se jih navadila.

Pritisk na tipke je fenomenalen, zelo prijeten občutek, tipke niso pretrde, nudijo ravno prav odpora, da je pritisk zaznavno zabeležen.

Tipke imajo enake funkcije kot novi MacBook, tudi npr. levo zgoraj možnost povečave ali pomanjšave osvetlitve zaslona. Zelo dobro!

Ima tudi tipko Eject, tipkovnica je res popolnoma narejena za Maca.

Zelo sta mi všeč tipki F16, kjer direktno z enim pritiskom na gum dobim iTunes in F17, kjer z enim pritiskom odprem Apple Mailbox. F18 pa odpre brskalnik Safari in hopla, sem že na internetu.

Občutek ob tipkanju je zelo prijeten, rada imam dolgo in veliko preslednico. Ne, to ni Freudov zdrs! Na notesnikih so preslednice ponavadi prekratke (na tem MacBooku ne), tako da vedno maham mimo njih. Slika primerjave preslednic:

Tipkovnica je stabilna, nima dvižnic nožic zadaj, kar mene malo moti, a to zelo poveča njeno statičnost in stabilnost. Po gladki mizi se ni vozila sem in tja.

Še primerjava klasične Apple tipkovnice in Logitechove za Maca, ter MacBookove:

Še še ena ženska, ker - ja - dizajn in stilsko ujemanje JE pomembno: tale se zelo lepo ujame z aluminjastim MacBookom, popolnoma nič pa s prelepo belim iMacom. Vsaj mene bi motilo imeti črno sivo tipkovnico pod belim Macom, zato lepo prosim zame izvedbo še v beli različici, ko bom nekoč doma nabavila iMaca.

Tistim, ki prvič pridejo na Mac računalnik, se rado zgodi, da na tipkovnici ne najdejo afne. No, na tej tipkovnici je afna lepo označena. Hint: Shift + alt + 2, da dobite afno @:

Kdo bi si mislil kaj, da se da o eni tipkovnici toliko napisati?

No, zdaj imam doma na testiranju Logitech Presenter. To je priročna napravica za predavatelje, za računalniške predstavitve. Ravno v četrtek imam eno in ga bom lahko preizkusila zares v akciji. Hm, le kaj bi človek sploh lahko napisal o Presenterju? Bomo videli :-)

Danes bo torej dan za pisanje. Na “lagerju” imam že kar nekaj prispevkov, oziroma uporabniške izkušnje. Za telefon BlackBerry Bold, ki so mi ga prijazno ponudili na testiranje v Simobilu. Posnet in delno napisan imam tudi že material za odlično tipkovnico Logitech, konkretno MacEdition (posodil Pristop), pa še nekaj malenkosti bi se našlo.

Karmen, nehaj nakladat in se vrni k tistemu, kar bralce zanima. Torej Samsung Omnia. Največ, dalaaaaeč največ zadetkov prek iskalnikov, predstavlja ključna beseda Samsung Omnia navodila za uporabo.

Ko sem imela telefonček na testu, je dejansko bila zraven priložena knjižica, ki ji ljubkovalno pravim RTFM. A v tej knjižici so bila le osnovna navodila. Ker se Samsung Omnia ni preveč ljubila z mojim Macom, ni pa se mi ljubilo po spletu brskati za morebitnimi prilagoditvami, se tudi s priloženim CDjem tudi nisem preveč ukvarjala, ponavadi so navodila tam priložena.

Ampak, ker vas imam rada, gadgetloverje, sem na Facebooku napisala sporočilce Juretu v Simobil in v roku ene ure sem že imela na mailu navodila za uporabo Samsung Omnie. Tukaj so, v pdf datoteki in naj vam dobro služijo. Enostavno kliknite na sliko in si jih dolpotegnite:

Priporočam, da si jih naložite kar na telefon, da vam bodo vedno pri roki.

Pa še zaključek recenzije…

Tisto, kar me je najbolj navdušilo pri Samsung Omnii, je njena kamera in možnosti, ki jih ponuja v zvezi z video posnetki. Izredno zmogljiva kamera, z ogromno opcijami, ki jih niti uporabniti ne moremo vseh. Saj naši mobilni operaterji in RTV Slovenija na primer še ne omogočajo oddajanja DVB-H.

Tisto, kar mi je bilo najmanj všeč pri Samsung Omnii, je nekonsistentnost uporabniškega vmesnika. No, bolje rečeno celo - saj ima več že v temelju različnih konceptov uporabniških vmesnikov. Ker je tudi kar nekaj različic, ki so odvisne še od posamezne aplikacije, v kateri se trenutno nahajamo, je zmeda popolna.  Ko je na isti napravi gumb za “Cancel” enkrat levo zgoraj, skrit v menuju, drugič desno zgoraj kot X, tretjič desno spodaj kot “Cancel”, četrtič kot “Cancel” nekje v tretji stopnji v globinah tretjega menuja - me vse mine in rečem napravici samo še CANCEL!

Samsung Omnia je nedvomno lep telefon. Je tudi nedvomno pameten telefon. Ima vse, kar si sploh lahko zamislimo in nedvomno so njegovi uporabniki, ko ga enkrat spoznajo in se navadijo, radi uporabljajo. Pa vendarle to ni telefon, ki bi ga, po moji subjektivni presoji, sama želela imeti. Morda tudi zato, ker me je mnogo bolj navdušila enostavnost, preprostost in odličnost BlackBerry Bold-a, ki vam ga bom predstavila naslednjič.

Srečno pot novi kolekciji so osebno zaželeli  svetovno priznani francoski oblikovalec Ora Ïto, hollywoodska zvezdnica Denise Richards in Moskovski župan Jurij Lužkov, številni znani ruski športniki in športnice ter manekenke in estradne zvezde.

Ora-Ïto je francoski oblikovalec mlajše generacije, rojen leta 1977. Zanimivo je, da Ito v jeziku severnoameriških Indijancev, plemena Sioux, pomeni »graditi namišljeni, imaginarni svet«. Čeprav je odraščal v družini uveljavljenih oblikovalcev in arhitektov, Ito ni hotel biti poznan le kot »sin nekoga«, ampak se je že zelo zgodaj odločil za samostojno pot ter se tudi z imenom poistovetil s svojo blagovno znamko Ora-Ïto.

Ora-Ïto pravi, da je bela barva čarobna, brezčasna, predmetom pa daje moderno dimenzijo. Očarala ga je že kot otroka, saj jo je povezoval z astronavti, belo enobarvno estetiko raket, vozil in ladij ter odkrivanjem vesolja.

Vesoljski dizajn, ki je racionaliziran na najenostavnejšo obliko in popolno racionalnost, se odraža tudi v njegovem delu. »V mojih očeh je bela mnogo več kot le barva. Je simbolika moje predstave o prihodnosti, ki je moj glavni vir inspiracije … Bela je barva, ki najbolje ponazarja svetlobo. Dejansko ima bela to magično posebnost, da lahko z odsevom postane svetloba. Zame kot oblikovalca je ta niansa preprosto čarobna, ker je svetla. Če sem se odločil, da bom novo kuhinjo Gorenje odel v belo, je to predvsem zato, ker je to barva, ki da prostoru svetlost. Bela ima dejansko sposobnost, da svetlobo prenaša z odsevom in ob tem ustvarja občutek svetlosti, ki prostor optično poveča… Bela je zato veliko več kot barva ali niansa: postaja snov, zahvaljujoč svetlobi, ki jo izžareva in nas na ta način vabi, da že danes okusimo jutrišnji dan,« pravi Ora-Ïto o beli barvi, ki se tako spet vrača v kuhinje.

Mar je snežno bela kuhinja res uresničen sen vsake urejene gospodinje? Ahem, nooooo, kot praktična gospodinja s kupom otrok, ki se že sami lotevajo kuhinjskih podvigov in jim je besedna zveza “pobriši in pospravi za seboj” še čisti NLP, in jo ponavadi kar lepo drugam pobrišejo, no - nisem najbolj prepričana. Ne bi pa imela čisto nič proti beli kuhalni plošči, če bi imela hišno pomočnico.

Samsung Omnia je prišla v moje roke zaradi Facebooka. No, malo pa tudi zaradi BlackBerryja. Znanci in prijatelji me kar naprej sprašujejo, kako mi le uspeva dobivat vse te gizmote. Pa jim odgovarjam, da enostavno le s tem, da sem radovedna, da sprašujem in tudi tako, da potem rada kaj napišem o tem.

Ko so me malo več kot dober mesec nazaj povabili na predstavitev BlackBerryja, sem takrat simobilovce spraševala, kdaj bodo začeli prodajati Samsung Omnio. Naslednji dan me je preko Facebooka kontaktiral Jure in eto - dogovor za test je bil sklenjen in Samsung Omnia je tu:

Omnia v latinščini pomeni “vse“. Dejansko bi lahko rekli, da je Samsung Omnia telefon, ki ima vse. Ki zna vse. Kjer so mislili na vse. No, prijatelj, ki je vroč oboževalec iPhonea se je hecal, ko me je spraševal, ali zna biti tudi elektronska varuška otrok, hišni alarmni sistem in priročni kuhalnik za kavo.

Dejansko, v tednu dni, ko sem preizkušala Samsung Omnio, verjetno nisem šla niti čez 30% vseh možnosti, ki jih ponuja. Podobne občutke o Omnii je delil z menoj že kolega Tomaž, ki jo je preizkušal nekaj tednov pred menoj.  Pa mu takrat nekako nisem verjela. Zdaj razumem :-)

Za začetek na kratko in na široko: poleg tega, da je Samsung Omnia telefon, ima velik zaslon na dotik, odlično kamero, GPS, deluje na Windows Mobile 6.1, je na njej možno gledati filme v DivX formatu, podpira celo XviD video.

Pa poglejmo, kaj vse zna:

Testi na Gizmotih niso namenjeni neskončnemu naštevanju karakteristik, ampak so namenjeni čisti uporabniški izkušnji v praksi. Zato boste kakšni tehnični poglobljenci nad zapisom morda razočarani.  Teste skušam zapisati in posneti predvsem tako, da so zanimivi za branje tudi širšemu krogu ljudi.

Zato sem bo v naslednjih zapisih osredotočila bolj na samo uporabo telefona in prikaz kako le ta deluje. Pa tudi to, da vam pokažem, v čem je drugačen od drugih podobnih naprav.

Z vso žensko praktičnostjo najprej trdim, da je ta telefon lahko krasno darilo za gadget frike. Pozor, ampak res za gadget frike! Vse ostale bo verjetno pošteno frustriral z neskončnimi globinami možnosti, v katerih se (sploh zaradi nekonsistentnega Windows Mobile operacijskega sistema) preveč zlahka izgubimo.

Že njegova škatla je lepa, zunaj:

In še posebej žametna znotraj:

Ob nakupu dobimo v škatli naslednje:
- Samsung Omnio
- komplet za prostoročno telefonijo, skupaj s slušalkami in dodatnimi vložki za ušesa za slušalke
- podatkovni kabel
- napajalnik
- Stylus pisalo
- RTFM (navodila za uporabo po domače) in CD za instalacijo

Samsung Omnia je na zunaj in na hitro zelo podobnega izgleda kot iPhone, z velikim zaslonom na dotik, z eno osrednjo tipko. Ta konzervativna podobnost me preseneča, saj sem mnenja, da je v tem tržnem segmentu ogromno prostora za res dober in tudi drugačen dizajn. Je malce ožja od iPhonea, videti je elegantnejša. Izredno lepo sede v roko:

Dejansko je na prvi pogled že videt kot boljši telefon. Žal pa razočara plastika na zadnjem pokrovu, ki naj bi predstavljala imitacijo brušene kovine. Ni najbolj nobl:

Tista reč desno zgoraj je pa leča izredno dobre, 5 megapikselne kamere.

Zelo mi je všeč, da se SIM kartica ne nahaja pod baterijo in jo je tudi zelo enostavno vstaviti:

Še vizuelna primerjava z BlackBerry Curve-om:

Na začetku sem je potrebno privaditi na zaslon na dotik. Logika je malce drugačna, a jo zelo hitro osvojimo, saj je uporabniku zelo prijazna. Še boljše bi bilo, če bi bila zaslonska matrica občutljivejša:

No, zdaj ko postaja napeto, pa ccccck:naj bo dovolj za prvi del. Drugi del sledi kmalu :-)

O Samsung Omnii sta pisala tudi že Žiga Turk in Had.

Ma neee, ne važim se. In čeprav zadnje čase tale blog res malo stagnira, vseeno tako zelo pa tudi nisem zaposlena, da bi potrebovala kar tri telefonine. Res pa je, da sta zadnja dva tedna zelo napolnjena s potovanji, predavanji in konferencami. Zato se še posebej iskreno opravičujem dragim rednim bralcem, ki se vračate pokukat ali bo že kaj novega in zanimivega za vas napisanega.

Bo, zagotovo bo.

Lepotec na levi je Samsung Omnia. Preko Facebooka sva se skonektala z Juretom iz Si.Mobila, ki mi ga je prijazno dal na test. V naslednjem tednu ali dveh tako lahko pričakujete zapis o telefonu, ki mu nekateri pravijo tudi “iPhone killer“. No, po tednu uporabe, se s tem nikakor ne strinjam. Je pa lep, oooo jaaaaa. A več v zapisu. Posnela sem nekaj videov in fotografij. Le eno moram, moram povedat: Windows na mobilnem telefonu? “Are you sure? Are you really sure?” Na-a!!!

Srednji je BlackBerry Curve, ki sem ga dobila kot izbrana blogerka v Si.Mobilovi akciji. Zdaj sem na paketu Orto Beri, samo za mlade. Akhm, čeprav sem že mičkeno starejša :-) Tudi o njem bom pisala. Je pa to vsekakor telefon, ki mi je od vseh do sedaj najbolj pisan na kožo. Ko sem se ga enkrat navadila, si življenja brez njega ne predstavljam več. Sploh ne brez push mailov :-)

Nokio N95 na desni pa bo zdaj dobil en zelo srečen dvanajstletnik. Dejansko je bil to telefon, ki mi je tudi odlično ustrezal. Manjkala mu je le tipkovnica. A če me ne bi simobilovci tako razvajali s ta levima dvema, bi bila še vedno njegova ponosna lastnica. A tako pač je, gadgeti so minljiva reč, naj gredo naprej, tako kot stvari za dojenčke: morajo krožit.

Pssst: tudi Blackberry Bold se mi že nasmiha. Pa Amisov Mediflex tudi. Doma pa imamo na testu tudi že Red Octane Guitar Hero za PlayStation. Kako šele ta mika dvanajstletnika!